Prijazen pozdrav,

vikend je bil poln vremenskih sprememb. V soboto je snežilo, v nedeljo močno deževalo. Lahko bi rekla - turoben vikend.  A sem se zavestno odločila, da temu ne bo tako. Že v zgodnjih jutranjih urah sem se podala na krajši vzpon - v soboto v snegu, v nedeljo v obilnem deževju. »Pa saj nisem iz cukra«, odvrnem vsakomur, ki me prestreže z vprašljivim pogledom. Par kapljic dežja mi že ne bo ubranilo mojega trenutka zmagoslavja, ko s težavo a vendar vedno lažje prisopiham na vrh. Pravijo, da se po jutru dan pozna. Prav imajo! :)


Zvečer sem le za 5 minut ujela neko oddajo, katera je nastala pod okriljem Oprah Winfrey, in govori o veri. Odlomek je govoril o mlademu fantu, ki brez varoval pleza čez neverjetne gorske prelaze in vrhove. Bolj, kot je v nevarnosti, bolj živega in pristnega se počuti. Njegove besede so bile: »Ne izgubljajte časa s pripravami na prihodnje življenje, ker še niste tam. Uživajte vsak trenutek sedanjosti in uživajte življenje, ki vam je dano!«


Zamislila sem se… Kaj je res glavni dejavnik naše sreče? Lahko rečemo, da smo si tako različni, da se tudi v tem pogledu med seboj razlikujemo? Ali je občutek iskrene hvaležnosti do življenja samega dejansko pogojen z ogroženostjo oziroma nevarnostjo pred izgubo? Jemljemo stvari res preveč za samoumevne in jih pričnemo ceniti šele, ko smo na tem, da jih za vedno izgubimo?


Enako vprašanje bi lahko ponovila tudi v primeru odnosov, ki jih imamo med seboj. Kdo ali kaj je bonton in kam se je odselil? Zakaj si ne znamo svoje sreče poiskati sami in zakaj je potrebno vse okoli sebe spraviti v slabo voljo, če sami ne znamo ven iz začaranega kroga težav? Kdo nam je za to kriv?


Ljudje smo postali polni pesimizma in nerganja. In vem, najlažje je poprijeti za ponujeno »štafeto« in se pritoževati naprej, saj vsi to počnejo.  Zakaj? Ker je tako najlažje! Ker nihče ne mara biti pobudnik spremembe. Ker smo se navadili živeti pavšalno. In ker je naša cona udobja »preudobna«!


Moja osebna želja in apel vsem vam, ki to berete  je, da bi vsak pri sebi naredil povzetek in načrt kaj lahko v svojem življenju spremeni na bolje. Čemu se lahko odpovemo, v dobro tistega, kar nas čaka?


Sama sem se odpovedala gledanju televizije in jutranjem posedanju ob kavi. Tudi vikend paket poležavanja in »nabiranja energije« je zamenjala skrb za gibanje, ki mi prinese še več kvalitetnejše energije in dobrega počutja. Največjo spremembo pa sem dosegla z boljšo in doslednejšo organizacijo. Pa naj bo ta na strani športa, prehrane, domačih opravil, druženja z dragimi osebami. Če v naprej načrtujemo, nas redko kaj lahko preseneti.  Pa tudi če nas, smo še vseeno bolje pripravljeni, kot bi bili sicer.


Bodite zvesti sami sebi in podarite si odgovornost do svojega življenja, na vsakem koraku.


Danes je enkraten dan za nova obzorja – dan, ki ga bomo ponovno doživeli šele čez štiri leta. Naj bo ta dan nekaj posebnega tudi v VAŠI CONI, kakršno koli že si boste izbrali. ;)