• Sep 24, 2016

  • Ogledi: 373

  • Komentarji: 0

Razmišljanje in osebne izkušnje na temo medsebojnih odnosov, kvalitete časa, ki si ga namenjamo in posledično kvaliteti naših življenj...

Lep jesenski pozdrav vsem,

že dolgo se nisem razpisala, priznam, ker so bile moje misli raztresene na vse konce. Verjetno nisem edina, ki se obračam po planetih na zadnje, ko ugotovim, da ne najdem vzroka za svoj prenatrpan vsakdan. Priznam, tale Merkur v retrogradnji mi je kar dobro premešal štrene in mi odvzel kar nekaj močno potrebnih ur spanja. Nekako sem čakala trenutek, ko se bodo kazalci na uri spet začeli premikati v normalnem - nepospešenem času. In te dni je končno napočil ta čas, ko sem se tudi jaz uspela dodobra naspati in pridobiti nekaj kakovostnega časa za razmislek.

V včerajšnjem dnevu me je zaznamovalo odprto pismo gospodične Lesjak Šiljak, preko katerega je na enem od portalov socialnega omrežja delila svojo izkušnjo o doživljanju rutinske ginekološke operacije. V trenutku, ko sem ga prebrala sem se še kako lahko poistovetila z njeno izkušnjo, saj sem tudi sama, na lastni koži, doživela podobno in to večkrat.

Njen zapis govori o travmatični izkušnji, ki jo je doživela med tako imenovanim »rutinskim operativnim posegom«, ki naj bi trajal le pet minut. Teh pet minut se je razpotegnilo v eno uro in v izgubo 4 dcl krvi, da ne poudarjam, da je cel poseg doživljala v mukotrpnih bolečinah, da so jo morali šivati, ker so jo preveč zarezali. Opisuje tudi nabor besed, ki ga zdravstveno osebje nič kaj strokovno ne izbira ter samo pomanjkanje posluha za paciente, nasploh.

Tudi sama sem šla že večkrat čez enako situacijo, na isti kliniki, z drugim ginekologom, s to razliko, da se pri meni, k sreči, ni nikoli tako zelo zakompliciralo. Se pa prav dobro spominjam vsakega obiska te klinike, ko sem imela predviden dan za rutinski operativen poseg, saj so pretekle izkušnje terjale totalen psihičen izklop od same sebe. V tistem trenutku sem se počutila kot žival, ki jo vodijo v klavnico… Veš kaj te čaka, a zbiraš moč, da ne upočasniš koraka. Veš, da ponovno ne boš imela vpliva na sam postopek, ki je tako rutinski, da ne dopušča prostora niti za vprašanja prestrašenih pacientk. Veš, da nisi edina, ki ta dan čaka na to, da jo zarežejo. Če imaš srečo čakaš v dnevnem hospitalu le dve uri, če je nimaš pa tudi osem ali več ur le, da prideš do priložnosti, da iz tebe izrežejo oboleli del tkiva, ki ti lahko drugače prekleto zaznamuje celoten potek življenja. In ker gre vse po tekočem traku to pomeni, da ni časa ne za pogovor, kje šele za možnost morebitne izbire anestezije. V podpis dobiš papirje, da si seznanjena z vsemi tveganji in da soglašaš, da si bila predhodno opozorjena na vse morebitne zaplete in si se sama odločila za ta poseg. Časa za dodatna vprašanja ali pojasnila glede posega ni. Iskreno, mislim, da sem bila 5 minut časa deležna le na prvem posegu, 14 let nazaj in nikoli več, pa sem imela šest takšnih posegov. Operativni poseg je celo tako rutinski, da se ga opravlja le v lokalni anesteziji (če sploh) in ker se tako zelo mudi se po bolečem injiciranju anestetika niti ne čaka, da učinkovina sploh začne učinkovati. Poseg se prične nemudoma, saj se vse zelo mudi in vso osebje deluje v enaki energiji – gneče in živčnosti. V vsej tisti zmedi, se od tebe pričakuje, da boš zbrana, mirna in celo sproščena, ko razkrečena in gola ležiš na operativni postelji, časa za strah ni. Nastopita živčna otrplost in resignacija. Z razbeljeno zanko se začne rez, v notranjosti tvojega telesa in čutiš, kako se premika globlje in vedno bolj boleče, kot bi te parali z žarečim nožem. Pred samim začetkom te opozorijo, da se ne smeš nič premikati, ker lahko v nasprotnem primeru dobiš poškodbe. In si prepuščena na milost in nemilost trenutka, sreče in sposobnosti ostati čim bolj mirna in odsotna, da pretrpiš to peklensko bolečino in boš ponovno »zdrava« v svojem telesu.

Ne bom dolgovezila, saj menim, da ni poanta v samem dogodku, čeprav me večkrat razžalosti dejstvo, da ljudje, ki delajo z ljudmi ne premorejo več čustvene inteligence in moči, da se spopadejo in obvladujejo svoj ego. Bolj me razjeda razmišljanje kam vse to vodi. Koliko ima človek, kot posameznik pravice do tega, da je slišan in morda celo spoštovan?! Na tem mestu se vprašam – smo res samo še številke v sistemu? Je res tako težko odmeriti par minut časa le za to, da sploh spoznamo koga imamo nasproti sebe?  Smo res postali tako egoistični, v globalnem smislu, da vidimo le še sebe in svoje prioritete?

Na žalost JA! Na žalost smo pripeljali kvaliteto medsebojnih odnosov do te točke, da nimamo več spoštovanja do življenj ljudi, ki nas obdajajo. Redke so izjeme, preko katerih še sije sonce in si znajo neobremenjeno vzeti nekaj trenutkov in z odprtim srcem prisluhniti sočloveku. Po veliki večini pa se ljudje izklapljajo. Izklapljajo od čustev, ker potem ne trpijo. Izklapljajo od bolečine, ker potem ne boli. Izklapljajo od prijaznosti, saj potem niso ranljivi… Morda je lažje biti izklopljen in brez dodatnega stresa opraviti z težjo življenjsko situacijo, saj se nas potem ne dotakne v taki meri. Na daljši rok, pa menim, da zgubljamo sebe, svoje vrednote, svojo čustveno inteligenco in svojo človečnost. Na tak način postajamo le še sence ljudi, ki smo jih nekoč poznali…

Podoben občutek sem doživela tudi nazadnje, na zdravniškem pregledu pri svoji osebni zdravnici. Ženska, ki je bila včasih tako energična, radoživa in se je potrudila kolikor je le bilo v njeni moči, da ti je olajšala kvaliteto življenja, je danes le še robotek, ki izpolnjuje obrazce in kartoteke. Nasmeh, ki sem ga bila vajena se pokaže le še na vmesnih osebnih pogovorih in redko v delovnih procesih. In seveda mi je jasno zakaj!? Zato, ker ljudje nimajo več spoštovanja do zdravnikov, učiteljev in drugih predstavnikov poklicev, ki so tako bistveni za naš obstoj in razvoj. Zato, ker se zaradi nekaj nevrednih posameznikov vse meče v isti koš. Zato, ker nihče več ni odgovoren za svoja dejanja in se vse posplošuje, vse se opravi le do te mere, da se zadosti osnovnim pričakovanjem in se hkrati ohranja osebno zaščitenost. In zato verjamem, da je včasih lažje igrati vlogo, ki jo ljudje pričakujejo. Ni pa prav, da je tako, saj drvimo nazaj v preteklost, ko ljudje niso imeli nobenih življenjskih pravic. V ironičnih časih živimo – imamo vse a hkrati nič!

Moja današnja objava ni namenjena pljuvanju slovenskega zdravstva, saj poznam mnogo čudovitih posameznikov, ki z vsakdanjim trudom spreminjajo življenja ljudi na bolje. In se ne pritožujejo ves čas, da niso dovolj plačani za svoje delo. Ni niti z namenom, da se moramo bolj postaviti za svoje pravice. Moja današnja objava je nastala v želji, da prisluhnemo en drugemu, da smo slišani in da spoštujemo v prvi vrsti svoja življenja, saj bomo le tako lahko spoštovali tudi življenja vseh ljudi, ki nas obkrožajo.

Vsak od nas ima moč, da postane sprememba, ki jo išče v življenju!

Rezultat iskanja slik za prijaznost

 

Lep, sončen vikend vam želim,

Monika

Tags:

Pusti komentar

Prepiši varnostno kodo v spodnji okvirček